Pika je s prijatelji osvojila Koželj
»Danes gremo v gore na obisk k mojemu prijatelju Kozlu,« je Pika ponosno oznanila pred skupino zbranih pohodnikov Pikijev in Pikic. »Gospod Kozel se nas že veseli! Vnaprej sem mu poslala tudi recept za čalapinke, da jih pojemo na vrhu, njemu pa bo ostal njegov zelen travnik!« Mali športniki so se začudeno spogledovali, saj za tega Pikinega prijatelja še niso slišali. Tudi Ficko se je počohal po glavi, a v svoj opičji spomin ni priklical nobenega poznanega kozla, ki bi ga gostil v vili Čira-Čara. Sledilo je brzinsko ogrevanje. »Prsti gor, kolena v desno, jeziki pokonci in kitke postrani. Ogretost na gorskem vrhu!« Kaj kmalu pa je zbrana športna množica ugotovila, da je Pika izpustila enega izmed tistih dni pouka, ko so se v šoli učili, kaj pomenijo strešice na vrhu črk. »To so strehice, ki grejejo črke, da jih ne zebe,« je prepričano trdila Pika. No, tako se je izkazalo, da je gospod Kozel pravzaprav Koželj! To je hrib v bližini Velenja, ki so ga na nedeljsko jutro uspešno osvojili vsi Pikini prijatelji. Zagotovo pa je bil nekje, na nekem pašniku, nek pravi živalski kozel prav vesel pošiljke receptov za čalapinke!
